Erotika

Noč pomladna je objela

Beli dvorec ob Ljubíji;

Tam za vrtom, izza góre

Prisijál je mrzli mesec.

V žalostnem, mrtvaškem svitu

Zablestí zidovje belo,

A na stenah, kot duhovi

Dvígajo se temne sence.

Gori v hramu razsvetljenem,

Tam počíva bolna mati.

Líca trhla in upala

Kot bi smrt dahníla nanje;

Stisnjena so vela ustna;

Iz očí globokih, temnih,

Zdí se, da odseva jasno

Vse življenje v svoji bedi ...

Težko vzdihne bolna mati,

Položí koščeno róko

Okrog vráta mlade žene,

Lepe kot jesenska noč;

Sklonjene nad mrzlo postelj

Kakor bledi smrtni angelj.

Polugasel ogenj sije

V teh očéh udrtih, trudnih;

Onemoglost je razlíta

Na prozorno bledih licih;

Trudno ji ležé na vzglavji

Njene mehke, bele róke.

— — — — — — — —

«Ali, ah, kakó iz greha

Sreča bi se ti rodila?

Ah, kakó bi pač vzcvetele

Rože iz solzá neštetih?

Iz solzá, ki jih jokala

Záte je nesrečna mati,

Dèkle mlado, zapuščeno,

Samo v neizmernem jadu.

Jasno gledam one dneve,

Kot bi jih živela danes,

In srcé, kar je trpelo,

Čuti vroče kot nekdàj ...

Mati moja je jokala,

Vzdihovala in molila,

Sestra je kot na neznanko

Zrla náme in molčala.

Oče moj z obrazom tolstim

In od gnjeva osivelim,

Stiskal je pestí pred mano:

‚Kdo je óni? Odgovôri!‘

Jaz pa sem pisala njemu,

Klicala ga kakor dete,

Klicala ga in prosila,

Da me reši iz sramote.

‚Žalostno mi je živeti,

Žalostno brez tebe, ljubček;

Vsi me gledajo kot tujko,

Samo ti si mi ostàl.

Ah, saj si dejal mi, ljubček,

Da se vrneš hitro, hitro,

In me pred oltar povedeš ...

Pridi k meni, zapuščeni.‘

In prišlò je belo pismo,

Vse dišeče po parfumu,

Z zlatim robom naokoli;

Pismo pa je pisal on.

‚Ni mogoče, draga moja,

Ni mogoče ... Ah, verjemi,

Da sem jokal kakor dete, — —

Ali draga, — ni mogoče.

Res bi rad pohitel k tebi,

Ali služba, to je služba,

In verjemi, nì trenotek

Oddahniti si ne morem.

Pa napósled, — ali prosim,

Da tegà za zlò ne vzameš, —

Mislim, da bi tebe, draga,

Jaz osrečiti ne mogel.

Pač te ljubim kakor nekdaj;

Ali prvo, to je meni

Tvoja sreča ... ah, in zanjo

Hočem darovati svojo ...‘

Ah, kakó je bílo takrat

Mrzlo, pusto srce moje,

Kakor belo, tiho polje

Pod meglenim zimskim nebom ...

Kamor zrè okó boječe —

Vsi obrazi hladni, temni ...

Sama na sovražnem svetu

S tabo, detetom nesrečnim.

In potem brezčutna, mrtva,

Kakor kip od mramorja

Videla ne čula nisem

Kaj se je z menoj godilo ...

A pozneje me zaprosi

Znanec mojega očeta;

Pravil je, da je zaljubljen

V mirni, bledi moj obràz.

Ne jokala, ne prosila,

Nísem se braníla starca;

Vsi so z rámeni majali,

Gledali so čudom náme.

‚Tako lepa, tako mlada ...‘

Ali oče moj je hotel;

In jaz trudna in brezčutna —

Kaj naj plakam, naj vzdihujem?

Ali studa in bojazni

Mogla nísem udušiti;

Kot otrok sem vztrepetala

Kadar se me je dotaknil.

Ta njegov odurni pógled

Iz očíj vodenih, mirnih;

To ledeno, trdo lice,

Kakor líto iz železa! ...

In odvedel me je sabo

V tihi dvorec, na posestvo;

Od takràt je bilo meni

Kakor da živím v okovih.

Kadar so v očéh gorele

Solze ob spomínu nate,

Kadar je bledèl obraz moj

Od bolesti, od kesanja —

Stopil je moj mož pred mene,

Gladil me z rokó po licih:

‚Ah, moj Bog, kakó si krasna,

Ženka moja, kadar plakaš!‘

Jaz pa sem sklenila róki:

‚Daj mi dete, če me ljubiš,

Da ne ginem od obupa ...‘

In klečala sem pred njim ...

Bog odpusti mu brezsrčnost,

Jaz mu nisem odpustila, —

Ah, kakó si, dete moje,

Zaslužilo ti sovraštvo? ...

S svojo težko, trdo róko

Vodil je življenje tvoje;

Zapuščenega otroka

Dal je rokam neljubečim.

Koliko nočíj nemirnih

Gledala sem te pred sabo

Vso razplakano, nesrečno;

In jokala sem s teboj ...

Ali takrat! ... Proti mraku

Vrne se domú iz mesta;

Po večerji pride k meni

Pa naznani mi smehljaje:

‚Skoro da bi bil pozabil:

Dora te pozdravlja ... veš-li?

Jutri je poroka njena.

Mož je sicer malo star —

A bogat je! ... Kakšna škoda,

Da ne moreš z mano v mesto;

Pa bolehna si in nečem,

Da se mi kakó vznemirjaš.‘

Meni je zastalo srce

Od sovraštva, od bolesti,

In v očéh njegovih zlobnih

Brala sem usodo tvojo ...

Reci, če je bilo čudno,

Da sem mirna in brezsrčna

Zrla mu v obràz upali

In v očí umirajoče?

Tretjo noč po onem dnevu

Príšel je domú ves truden;

Vozil se je v mrzli noči

Vroč, pijan in pol razgaljen.

Legel je bolan na postelj

In čez mesec dnij pod zemljo;

A nì jedna gorka solza

Ní mu groba orosila ...

Hladni, mračni duh njegov

Pa ostàl je poleg mene;

Spremljal me je z zlobnim smehom

Po teh mrtvih, temnih sobah.

In sedàj, v trenotkih zadnjih

Spet me gleda porogljívo

Iz očíj ugaslih tvojih,

Iz bolestnega obraza;

Gleda me življenje tvoje

Brez veselja, brez pomladi,

Z vso ljubeznijo brezupno,

Z vsem trpljenjem neizmernim ...»

Skozi polodprto okno

Diha nočni zrak opojni;

Kakor iz daljave daljne

Čuje se šepet valóv ...

— — — — — — — —

«Dora ... Dora! ... To so ženske:

Blebetanje, vzdihovanje!

Jaz te čakam; jutri zgodaj

Vrneva se že domú!» —

Izza temne portijère

Zahreščàl je glas staríkav;

Ona vstane; v bolnem srdu

Zableščé se ji očí.

About This Book

Noveleta.